»Nekje jeseni 1989 mi je Vlado Kreslin ponudil, da skupaj z njim odigram nekaj romskih skladb na enem od njegovih koncertov v stari Ljubljani.«

»Meni pa je všeč to, kar ti špilaš na harmoniki.«

»Igraš glasbo, najprej to, kar ti čutiš, in če to nekdo drug začuti, potem imaš srečo. To je po mojem to. Mogoče moraš imeti srečo, da to, kar je tebi všeč, da se dotakne drugih ljudi.«

»Vlada ve, kaj se dogaja.«

»Poskusiš živeti čim bolj normalno, želiš si ... Da bi te ljudi še kdaj srečal, da jih ne bo naslednjič pol manj. To ni načrt, to je želja. Načrtujem ne nič, želim pa si marsikaj.«

»Vlada očitno ne ve, kaj dela.«

»Vlada za te ljudi nima rešitev.«

»Vlada ve, da še vedno ostajajo dvomi.«

»Ta njegova obširna muzikantska jata, ki bo priletela na oder, letos oplemenitena s štirimi imenitnimi pticami pevkami.«

»Ta moja obširna muzikantska jata, ki bo priletela na oder, letos oplemenitena s štirimi imenitnimi pticami pevkami.«